Regulatorje lahko razvrstimo v pet kategorij:
PH regulatorji
Ti se uporabljajo za prilagoditev kislosti ali alkalnosti mineralne kaše, s čimer se nadzorujejo lastnosti mineralne površine, kemična sestava celuloze in delovni pogoji za različne druge reagente, kar na koncu izboljša učinkovitost flotacije. Prilagoditev pH celuloze je prav tako nujen korak v procesu cianiranja. Običajno uporabljeni regulatorji vključujejo apno, natrijev karbonat, natrijev hidroksid in žveplovo kislino. Pri plemenitenju zlata sta najpogosteje uporabljena regulatorja apno in žveplova kislina.
Aktivatorji
Ti krepijo interakcijo med minerali in zbiralci, s čimer aktivirajo minerale, ki sicer težko lebdijo, in jim omogočijo dvig na površje. Natrijev sulfid se na primer uporablja za aktiviranje zlato{1}}svinčevih-rud bakrovega oksida, ki se nato izpostavijo flotaciji z uporabo zbiralnikov, kot so ksantati.
Depresivi
Ti povečajo hidrofilnost mineralov in zavirajo njihovo interakcijo z zbiralniki ter s tem zavirajo njihovo floatabilnost. Primeri vključujejo uporabo apna za stiskanje pirita med selektivno flotacijo; uporaba cinkovega sulfata in cianida za depresijo sfalerita; in uporabo vodnega stekla za zbijanje silikatnih jalovinskih mineralov. Organske snovi-, kot sta škrob in tanin-, se prav tako uporabljajo kot depresivi za doseganje selektivnega ločevanja polimetalnih rud s flotacijo.
Sredstva za kosmiče
Ti spodbudijo drobne mineralne delce, da se združijo v večje skupke in s tem pospešijo njihovo usedanje v vodi. Selektivne tehnike flokulacije se uporabljajo za postopke, kot sta flokulacija-razluznjevanje in flokulacija-flotacija. Običajno uporabljena sredstva za kosmičenje vključujejo poliakrilamid in škrob.
Disperzijska sredstva
Ti preprečujejo agregacijo drobnih mineralnih delcev in jih ohranjajo v razpršenem, diskretnem stanju; njihova funkcija je ravno nasprotna funkciji flokulantov. Običajno uporabljena disperzijska sredstva vključujejo vodno steklo in fosfate.
